VSEŽIVLJENJSKO UČENJE

Pojem vseživljenjskega učenja je splošno priznan in pod njim razumemo dejavnost učenja, ki je prostovoljna in samo-motivirana. Nastane iz osebnih ali poklicnih razlogov, npr. naučiti se nov jezik, ker načrtuješ daljši dopust v tujini, nadgraditi svoje znanje o Excellu, ker delovno mesto, ki si ga želiš, to zahteva. Učenje je lahko formalno (v šolah, na tečajih ipd), učimo pa se lahko tudi sami zase, doma, beremo knjige, se sami naučimo novega jezika, karkoli, kar nas zanima, motivira in moramo pri tem uporabljati možgane.

»Prestar sem, da bi se vpisal naprej v šolo.« »Prestara sem, da bi se naučila nov jezik.« »Ne morem si zapomniti toliko novih stvari, moj spomin ni več tako dober, kot je bil, ko sem bil mlad.« »Ne znam prižgati indukcijske plošče, jaz kuham samo na plin.« »Koliko nalog in učenja učitelji nalagajo otrokom, saj niso normalni.« »Jaz sem z učenjem zaključil.«

So vam ti stavki kaj znani? Prepričana sem, da ste že katerega od njih, če ne vseh, slišali od svojih sorodnikov, prijateljev, znancev ali pa jih mogoče celo sami izgovorili.

Pojem učenja razumemo popolnoma narobe in ne zavedamo se, kako pomembno je, da se z njim ukvarjamo celo življenje, ne samo v mladosti. Rada bi vam učenje približala in vam dokazala, da to ni nekaj, s čimer kar tako enkrat v svojih 30-ih »zaključiš«. Zame se je takrat učenje šele dobro začelo.

Možgani so nevroplastični. Če se zdaj čudite temu izrazu, nič hudega. Tudi sama sem se. S preprostimi besedami to pomeni, da imajo možgani sposobnost, da se nenehno spreminjajo. Niso pogojeni s starostjo, spolom ipd. Bolj kot jih treniramo in uporabljamo, večjo sposobnost spreminjanja imajo. To za nas pomeni, da več kot se učimo, beremo, razmišljamo, pišemo ali kako drugače »treniramo« naše možgane, večjo zmožnost prejemanja informacij imajo in boljše deluje naš spomin.

Vseživljenjsko učenje ni učenje za druge, da bodo lahko rekli: »Glej, pri 50-ih še vedno hodi v šolo, še ni imel/-a dovolj?«  Vseživljenjsko učenje naj bo skrb za naše možgane, ki so naš največji zaklad.

V razmislek vam dajem naslednjo misel:

Gotovo ste slišali za demenco – sindrom, ki ga povzroča bolezen možganov. Je stanje v katerem se delovanje možganskih (kognitivnih) funkcij (sporočanje, mišljenje, govor, prepoznavanje, načrtovanje, organiziranje, orientacija) postopoma poslabšuje. Osnovni vzrok za nastale spremembe je poškodba živčnih celic v možganih.

Če veste, da so možgani nevroplastični in imajo sposobnost nenehnega spreminjanja, obnavljanja in »treniranja«, kaj boste naredili, da boste tudi v starosti kar se da dobro ohranili delovanje svojih kognitivnih funkcij?

Katja