OTROCI IN ČUSTVA
Kot mamica sem se že znašla v marsikateri stresni situaciji. Če še niste opazili, malčke najbolj iztiri beseda »ne«. »Ne smeš skočiti iz stola,« »Ne dotikaj se noža,« »Ne dovolim metati hrane po tleh.« Ni hujšega stavka, ki ga starš lahko izreče svojem malčku. Otrok ob tem doživi stres, ravno tako kot mi ob njegovem dejanju in reakciji. Mi se odzovemo s kreganjem, žuganjem s prstom itd., otrok pa z močnim izražanjem čustev, ki se pokažejo kot nekontrolirani izbruhi jeze, metanje igrač, jok, kričanje, udarjanje…
Kaj znano? Najbrž vsakemu, ki je starš ali ki ima stik z malčki, čeprav večina tega ne prizna na glas, kot da bi bilo kaj narobe, če se otrok tako odzove, ko začuti frustracijo.
Je to kaj nenavadnega? Je z otrokom kaj narobe? Niti najmanj.
Sem zaradi tega slab starš? Je to kaj neprimernega? Niti približno. Oziroma naj se popravim. Mnogim staršem, babicam, dedkom, tetam se zdi to neprimerno. Pravijo, da je otrok trmast, da pri svojem letu, dveh, treh, štirih izsiljuje, da spravlja starše v sramoto. Na izbruhe se reagira s kreganjem, kričanjem, otroci jih zaradi tega dobijo celo “po riti”.
Malčki zaznavajo osnovna čustva. Čustveni svet otrok do 5. leta je velik, besed, s katerim ga lahko opišejo, pa imajo bolj malo. Kako mi lahko 2-letnik drugače pove, da je žalosten, ker mora pod tuš, on pa bi se rad še igral, kot z jokom? Kako lahko drugače pove, da je besen, ker ga zanima, kako vroča je pečica, jaz pa ne dovolim, da se je dotakne? Seveda zabriše svojo igračko in začne kričati.
Otroci so polni čustvene energije, a je se ne znajo nadzorovati, zato je njihovo ravnanje nebrzdano in v nasprotju z razumom. Zaradi nezrelosti nimajo samonadzora nad čustvi, njihovi možgani še ne delajo logičnih povezav. Tega se naučijo šele, ko se njihovi možgani razvijejo in dozorijo.
Ker odrasli tega ne razumemo, pričakujemo, da bo otrok ostal miren, ko ga preplavijo čustva, med tem ko sami kričimo, grozimo, zavijamo z očmi… Otrok se uči z opazovanjem. V trenutkih, ko mi izgubimo nadzor in stik s sabo, se otrok uči, kako ne obvladati svojih čustev. Od otrok ne moremo zahtevati tistega, česar sami ne zmoremo.
Ko naslednjič otroka preplavijo močna čustva jeze, besa, razočaranja, najprej zregulirajmo svoja čustva, nato pa otroku dovolimo, da izrazi svoja. Čustva poimenujmo in ko je pripravljen, ga objemimo, dajmo mu občutek varnosti in mu pokažimo, da ni nič narobe z njegovimi čustvi in da jih imamo radi z izbruhi ali brez, dobre ali slabe volje. Dovolimo jim čutiti.
Katja