NIHČE NI POPOLN

Poznate občutek, ko mislite, da delate vse narobe? Naj pojasnim.

Dom je bil včasih pospravljen in čist, zdaj je v času obiskov postelja v spalnici polna oblačil, opranih, razmetanih, na njej je košara perila, na tleh kakšna majica ali dve za pranje. Nastopi slaba vest. Kako ne morem imeti tako popravljeno, kot nekdo drug?

Otrok se zjutraj noče obleči in obuti. Komaj ga previješ, zvečer pa tuš spremljajo kriki malega »tiranozavra«. Pojavi se dvom. Kaj delam narobe? Zakaj me malček ne uboga? Zakaj se to dogaja ravno meni?

Za kosilo je danes lazanja. Nisem je pripravila sama. Kupila sem jo, potisnila v pečico in počakala 30 min. Niti solate ni zraven, ker nisem utegnila. Kako mamam uspe, da tako dobro kuhajo, da njihovi otroci jedo zelenjavo? Kdaj najdejo čas?

Ne obsojaj se. Nič ni narobe, zgodilo se je samo to, da v vsem svojem kaosu, ki to ni, družba predstavlja sliko idealnega življenja, ki pa tudi to ni.

Tudi meni odleže, ko vidim, da ima tudi prijateljica posteljo razmetano, kot da je v spalnico padla bomba. To me pomiri, poboža, daje mi občutek pripadnosti. Ne obsojam, hvaležna sem. Hvaležna, da z mano deli nekaj, kar vsi drugi skrivajo. Počutim se »normalno«.

Otroku ne zamenjam majice, superge se obujejo brez nogavic. Ne sekiram se. Spomnim se, kako je ena izmed vodij rekla, da je hčerko v vrtec peljala skoraj v pižami in boso. Hvaležna sem za to informacijo, ko še nisem imela otrok. Nikoli ne bom pozabila, koliko mi pomeni, da vem, da s tem ni nič narobe.

Danes je za kosilo lazanja iz trgovine. Pa kaj? Dobra je. Imamo topel obrok. Vsi jo imamo radi. Verjetno solate niti ne bi veliko pojedli. Bo pa jutri zato skleda pisane solate, da nadomestimo vitamine. Boljše to, kot pa hitra hrana ali pa kosilo v restavraciji, kjer se krompirček 20-krat cvre v istem olju. Lazanja je bila v pečico dana z ljubeznijo. Krožnik v restavraciji je bil dan na mizo zaradi zaslužka.

Ne primerjajte se z drugimi. Nihče ni popoln, čeprav se tako predstavlja. In nič ni narobe s tem. Ravno obratno. Prav je tako. Vsi imamo drugačne vrednote. Nekomu pomeni vse na svetu, da drugi vidijo, kako so lepi, uspešni, urejeni, organizirani. Nekomu pomeni vse na svetu, da ima rad sam sebe in svoje bližnje in da je sprejet točno takšen kot je, z vsemi vrlinami in pomanjkljivostmi.

Hvaležna sem za prijatelje, ki mi dajo občutek pripadnosti. Hvaležna sem za družino, ki jo imam rada in imajo oni radi mene. Hvaležna sem, da sem kakršna sem, da izgledam kot izgledam, da sem jaz, jaz. Amen.

Katja